Marija Lah

Leta 1966 je na Trubarjevi ulici 13 v Ljubljani svoja vrata odprla popravljalnica dežnikov. Z dejavnostjo, s katero je začel njen oče, nadaljuje Marija Lah, od samo še dveh ljudi v Sloveniji, ki sta uspela obdržati stik s to obrtjo, edina, ki jo najdete v našem glavnem mestu. To je zgodba o vztrajnosti in o ljubezni do spominov.

Marija Lah

Pisano paleto dežnikov imate tule. Katerih je več, takšnih z zgodbo, ki traja, ali novejših, ki so postali lahko in hitro zamenljivi?

Vse sorte dežnikov popravljam. Nekateri na primer dobijo dežnik za darilo. Ne vedo, koliko je dežnik stal. Nekateri so ceneni, drugi dražji, ampak na koncu šteje, kako oseba z njim ravna. Nekaterim pomeni veliko, nekaterim nič. Ampak vsi mi smo tisti, ki odločamo o nakupih, o odnosih, o vsem. Kadar k meni pride stranka in reče, da bi dežnik za darilo, jo vprašam, če ve, komu je darilo namenjeno. Če namerava kupiti dežnik za pet evrov, je po mojem mnenju bolje, če kupi za ta denar več dobrega kruha. Najbolj so mi všeč tisti, ki obdarovanca pripeljejo kar s sabo. On si izbere, kar mu ustreza, jaz dežnik pripravim in tako smo vsi najbolj zadovoljni.

Slovenci že dalj časa ne izdelujemo svojih dežnikov. Ampak v času, ko je delavnico odprl vaš oče, smo jih imeli, ne?

Na Aleševčevi ulici v Ljubljani, tam, kjer je danes sodoben stanovanjski objekt Pikapolonica, je bila včasih tovarna Dežnik, ki je izdelovala zelo kvalitetne dežnike. Mislim, da je bilo v osemdesetih letih, ko so na žalost zaprli svoja vrata. Kupilo jih je podjetje Kroj, ki je s proizvodnjo dežnikov počasi prenehalo.  Širše v Evropi pa tudi ne vem, koliko jih dejansko še izdelujejo. Včasih je veljalo, da so Nemci imeli zares odlične, danes pa večinoma prihajajo s Kitajske in iz drugih držav Vzhoda. Kvaliteta je padla, ampak to je globalni trend, čeprav smo z njim zadušili tudi veliko kakovostne domače proizvodnje.

Dežnik je bil torej včasih bolj cenjen. In najbrž dražji?

Še danes so tisti boljši dražji. V sedemdesetih letih, na primer, nekateri sploh niso bili v redni prodaji in zanje je bilo potrebno odšteti tudi pol plače! Včasih skušam strankam tak pogled približati. Da naj si izračunajo, koliko dežnikov po pet evrov so v življenju že kupili in če se jim to res splača.

Marija Lah

Se v Ljubljani še najde kakšna gospa, ki se po mestu sprehodi z elegantnim senčnikom, ki ste ga vi popravili? Sprašujem tudi zato, ker z izjemo igranega programa uličnih gledališč, ki skozi čas potujejo tudi s primerno kostumografijo, ali naključno ujetih zgodovinskih utrinkov s snemanja kakšnega filma tega na naših ulicah še nisem opazila.

O, ja, tule v centru mesta se še najde kakšna dama s senčnikom …

So se pa najbrž med naročniki že znašli tudi ustvarjalci, ki so prav za svojo umetniško uprizoritev potrebovali poseben dežnik in so zato prišli prav k vam?

Tudi, še posebej, ko gre za tiste s starimi ročaji. Nekateri si jih želijo tudi izposoditi, ampak posojam jih ne, ker dragocenih starih stvari ni veliko. Je pa moj oče kot dežnikar nastopil v enem od slovenskih filmov; zdajle se sicer ne spomnim, v katerem. Včasih naredim tudi kaj za lutkovne skupine. Najde se kak arhitekt in drugi ustvarjalci, gre pa večinoma za manjša naročila. Všeč so mi takšni projekti, mi predstavljajo izziv! Sem pa vesela, če imam za njih dovolj časa, da se jim res posvetim.

Predstavljam si, da je ob tako dobrem poznavanju dežnikov z vami že leta samo vaš in prav poseben, tak, ki ga ne bi nikoli zamenjali.

Ja, doma imam takšnega, kot ga nima nihče, ker se takšnih ročajev ne da več dobiti.  Na njem je namreč orlovska glava, ki jo je namestil še moj oče. Ima tudi italijanski avtomatski mehanizem, najboljši, kar se jih je kdaj dalo dobiti. Imam ga res dolgo in je zato tudi stroga prepoved mojim otrokom. (smeh) Ampak saj vedo, koliko mi pomeni. V življenju sem izgubila samo en dežnik, manjši, japonski, prav tako od mojega očeta. Pozabila sem ga v kinu in ko sem prišla do vhodnih vrat, ga že ni več bilo. Me je kar potrlo, pa čeprav sem jih vedno lahko imela, kolikor sem hotela. Še zdaj se spomnim in ozrem, če bi ga kje zagledala, ker se ga še danes spomnim do potankosti.

Tamle na steni sem opazila izobešen članek o tem, kako je vaša obrt tudi v svetu vse bolj redka in da naj bi celo Pariz in New York, sicer od Ljubljane neprimerljivo večji svetovni metropoli, imela le še nekaj popravljalnic.

Ja, tale članek je nekdo vrgel v moj nabiralnik. Pariškega sem potem res našla na spletu, za New York pa ne vem najbolje.

In v Sloveniji sta samo še dva, ki se ukvarjata s popravljanjem dežnikov?

Tako je, jaz in gospod Jenko v Kranju. On ima poleg popravljalnice tudi trgovino. Zelo se je moral boriti za obstanek prav zaradi lokacije. Ljubljana je le Ljubljana.

Kakšna pa je zgodba tega prostora, v katerem imate delavnico?

V tem lokalu so včasih izdelovali pipce. Vnuk gospoda Čučka, tedanjega lastnika, danes star že več kot osemdeset let, mi je nekoč prinesel sliko, na kateri je upodobljena ta ista hiša. Celotno pritličje so imeli v najemu. Ker je pipce izdeloval železen stroj, so bili zaradi hrupa za zgornje sosede precej moteči. Navzdol po ulici, kjer danes prodajajo drage kamne, pa so prodajali suho sadje. Si želim, da bi izvedela še kaj več o ulici iz tistega časa.

Ker je bila Trubarjeva ulica vedno ulica obrtnikov, bi najbrž res lahko izvedeli še veliko zanimivega.

Enega fanta poznam, antropologa, ki je za temo diplomskega dela izbral prav zgodovino te ulice. Od starejših obrtnikov je ostala frizerka Meta, jaz, tamle dol pa je še popravljalnica čevljev. To smo edini trije, ki smo že dalj časa na istem mestu z isto dejavnostjo.

Imate morda kakšno fotografijo z otvoritve popravljalnice pred desetletji? 

Na žalost ne. Je pa vse isto kot nekoč. Moj oče ni kaj dosti opremljal prostora, ker  je vzel visok kredit za nakup lokala. Še pred tem je imel v najemu delavnico na Vodnikovi ulici, tam v tistem kiosku, kjer je danes čevljarstvo. Najemnina je bila visoka, zato je vztrajal le pol leta. Pred tem je bil sicer zaposlen v tovarni Dežnik in že v njihovi popravljalnici je veliko pomagal. Imeli so ogromno dela, stranke so naročali za kar tri mesece vnaprej! Si predstavljate? No in ko je on šel na svoje, so bili dežniki popravljeni v treh dneh. Ker je delo obvladal in jim postal konkurenčen, jim je šel kar malo v nos.

Ampak da jih je tako prehitel, je najbrž moral delati zares veliko?

Od štirih zjutraj do enajstih zvečer. Včasih ga nisem videla po cel teden. Stanovali smo v Šiški, moja stara mama je skuhala kosilo, on je na hitro pojedel in oddrvel nazaj v delavnico. In imel je ravno tako kratek odpiralni čas kot jaz danes, ker ni mogel biti s strankami pa hkrati še popravljati. Vedno je bil sam, dokler nisem prišla jaz.

Ker ste ga leta in leta opazovali pri popravilih, ste si najbrž od nekdaj želeli istega poklica?

Po izobrazbi sem vzgojiteljica. Ko sva z očetom delala skupaj, sem prvo polovico delavnika preživela v vrtcu, drugo pa tukaj. Do zadnjega je bil tudi moj oče polno zaposlen; po operaciji sive mrene je spet dobro videl in delal kot nekoč. Potem pa je čez noč umrl. Takrat sem imela glede prihodnosti največjo dilemo. Bom zmogla sama, znam dovolj? In še sto drugih vprašanj sem imela. Spoznala pa sem, da ne morem zavreči znanja, ki ga ima tako malo ljudi. Rekla sem si: “Pa ne morem še jaz zapreti, saj ni več nobenega v Ljubljani.” To bi bilo sicer najlažje. Zapreti, oddati, pa noge na mizo. Hvala bogu sem imela čas za globok razmislek. Pa tudi tako je, da čutiš neko odgovornost do ljudi, ki jutri pridejo po dežnik. Ne moreš kar zapreti. Delam rada in odločitev je padla.

Se vaši otroci tudi kaj zanimajo za to delo?

Moja otroka sta stara šestnajst in osemnajst let in sta precej zaposlena sama s sabo. Včasih prideta in mi pomagata, ampak ju nič ne silim k izbiri, ker sem tudi jaz imela vso svobodo pri odločitvi za poklic. Po drugi strani pa, da bi nekoga tujega vzela v službo, iskreno povedano … kar malo težko. Pa saj pridejo in se zanimajo! Ravno zadnjič je prišel en par. Gospodična da bi delala. Imela je tako dolge nohte, da bi se mareli težko približala, ampak namera je bila resna. Saj ne rečem. Ampak popravljanje dežnikov je tudi delo s kladivom. Včasih se poškodujem, zato poskušam čim več delati z rokavicami, ampak pri bolj finih delih ne gre, ker rabim stik, občutek. Se še moj mož, kadar mi pride kdaj pomagat, pošali: ” No, vidiš, to ni zame.” (smeh) Včasih so moje roke res črne, velikokrat tudi porezane. Je treba zato kar dobro paziti nanje in jih negovati, ker so pri takšnem delu še posebej dragocene.


Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *