Marko Drpić

Da bi ga pobliže spoznali, smo se obiskovalci 18. oktobra zbrali na javnem ogledu tipoRenesanse  studia, ki je edini v Sloveniji specializiran za visoki tisk
(ang. letterpress). Kar ugledamo, ko se zazremo v plakat, poročno vabilo, beležnico ali novelo, ni le glas, ki ga ozaljšajo pesnik, pisatelj, oblikovalec. V  umetninah je vsa zgodovina in zato v zgodbah zgodbe: skrbno pospravljene v stare predalnike, polne svinčenih črk, ki so jih zlagale marljive roke obrtnikov, postanejo pripoved šele pod težo več kot pol stoletja starih strojev. Mnogi od njih bi po zaprtju nekdaj velikih tiskarn na območju Slovenije, spričo digitalizacije seveda tudi v svetu večine teh danes ni več, zagotovo romali na odpad. Če se Marko Drpić ne bi zaljubil v tipografijo ter z njo povezana številna in raznolika znanja, ki so si jih ljudje kot največjo dragocenost podajali iz generacije v generacijo vse do danes.

Marko Drpić

Študiral si umetnostno zgodovino. Ko si se nekega dne, pisalo se je leto 2000, med prelistavanjem revije navdušil nad fotografijo, na kateri je bila ujeta podoba poročnega vabila, je minilo že desetletje, odkar si se tudi sam začel ukvarjati s kaligrafijo. Takrat si delal v varni državni službi, ki pa si jo v nekem trenutku zapustil in postal svobodni umetnik.

Vse to drži. Poleg umetnostne zgodovine sem diplomiral še iz bibliotekarstva in si na tem področju ustvaril kariero: nekaj časa sem vodil knjižnico Slovenskega etnografskega muzeja, šel delat celo magisterij iz bibliotekarske informatike. Že takrat sem imel na nek način dvojno življenje: dopoldne služba, popoldne kaligrafija. Zato sem se na neki točki odločil, da se bom popolnoma posvetil kaligrafiji oziroma oblikovanju.

V obdobju med Slovenskim etnografskim muzejem in tipoRenesanso si delal kot oblikovalec?

Ja, pridružil sem se oblikovalki Maji Licul in sva potem kakih šest let skupaj delala v studiu Zadruga.

ALJ_9836

Srečko Kosovel

Med stikanjem po eni od tiskarn na obrobju Slovenije si naletel na star regal za črke in ga odpeljal s sabo na Kras. Predalnik je težak kako tono in v njem so … črke. Mnogo črk. Se je tvoja zbirka stare opreme spontano ali načrtno povečevala?

Prav v tistem času sem res prišel do nekaj kosov opreme. A nisem imel nobenega načrta ali ideje, kaj naj bi z njo počel. V neki tiskarni sem pustil vizitko in rekel, naj me pokličejo, če jih bodo kdaj zavrgli, ker so se mi ti regali s črkami zdeli tako zelo lepi. Največja spodbuda pa je bila zame novica, da je Ljubljana prejela naziv Svetovna prestolnica knjige 2010. Potrkal sem na vrata oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana in povedal, da imam neko staro opremo in da jo dajmo javnosti pokazat. Odziv je bil nenormalno velik. Takrat se je vse skupaj začelo in se do zdaj ni ustavilo. Ogromno obiskovalcev je prišlo, oglasili so se tudi nekdanji zaposleni v grafiki in me zasuli z informacijami, s svojimi zgodbami in z materiali. Začeli so mi nositi stvari, tudi zelo osebne; dokumentacijo, delčke orodja. Svetovali so mi, koga naj obiščem. Tako daleč je to krenilo, da sem že po letu dni od tistega dogodka pustil delo v oblikovalskem studiu in se začel ukvarjati izključno s tem. Tako je nastal pred kratkim razšir­jeni stu­dio tipoRenesansa, kjer z Majo spet delava skupaj.

TipoRenesansa

Si pri snovanju dogodkov v okviru Svetovne prestolnice knjige 2010 sledil vnaprej začrtanemu programu ali si imel proste roke?

Imel sem prav vso svobodo. V tistem prostoru, ki sem ga od občine dobil v najem, smo bili cele dneve. Tudi nekatera naročila smo takrat že dobivali oziroma tam delegirali studio. Veliko smo tiskali, vse je bilo v pogonu, tako da je bilo že to za obiskovalce zanimivo. Imeli smo tudi ad hoc dogodke. Takrat je ravno stekel 2. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Prišla je animatorka z maskoto – bobrom v roki in dejala, da bi zdaj pa posneli nekaj za televizijo. In smo v desetih minutah posneli tako, kot bi prej vadili 14 dni.

Marko Drpić

In sčasoma je tisti prostor postal tudi protokolarna pisarna.

Potem je tisti prostor neformalno res postal kar pisarna projekta Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige 2010, v kateri so potekale tiskovne konference in obiski državnikov, županov, celo nobelovcev. Program je kar sproti nastajal. Eden redkih vódenih je bil projekt, ki smo mu rekli Sredin intervju z mojstrom. Ker sem že toliko ljudi spoznal, sem predlagal, da bi predstavili vse tiste poklice, ki so povezani z nastankom knjige. To so bila zelo zanimiva srečanja. Nekaj je bilo posnetih s kamero, nastalo je nekaj zvočnih posnetkov. Tako se je oblikovala družba ljudi, ki je danes že precej velika. Opazil sem tudi, da so bili starejši ljudje zelo veseli, da se je nekdo lotil tega s takim navdušenjem. In so bili temu primerno odprti, mi pomagali. Začeli smo z ročnim stavcem in se počasi sprehodili skozi celoten proces. Izkazalo se je, da je teh poklicev ogromno.

ALJ_9779

ALJ_9864Marko Drpić

V nastanek ene knjige, če sem si prav zapomnila, naj bi bilo nekoč vpetih tudi do 15 poklicev!

Ne samo, da moraš biti v tiskarni ob stroju, kjer usmerjaš potek tiskanja knjige: če začneš opazovati od blizu, zelo kmalu odkriješ zares veliko poklicev. Sam, na primer, nisem vedel za poklic kopista. Tudi pojem metêr mi do takrat ni bil znan.

Kaj pa sta počela metêr in kopist?

Metêr je bil v tiskarni tisti stavec, ki je razvrščal oziroma urejal stolpce stavka na posamezni strani. Kopist je eden od poklicev v procesu izdelave klišeja: kliše je tisti kovinski del, s katerim v knjigotisku odtisneš podobe. Kopist je bil torej posrednik med tistim, ki razvije kliše, in reprofotografom. Skratka nekdo, ki s filma kopira na ploščo. Gre za en majčken segment. V izdelavo klišeja so bili tako vključeni že štirje ljudje: fotograf ali risar je moral najprej ustvariti predlogo. Reprofotograf jo je moral spraviti na film. Kopist je motiv kopiral s filma na ploščo. Klišar pa jo je nato razvil, lahko v več barvah. Danes je to trivialno, vse našteto namreč opravi en sam človek.

TipoRenesansa

Kolikor mi je znano, študenti v zadnjih nekaj desetletjih niso prejemali prav dosti znanja o visokem tisku. Kako to?

Ne prej ne zdaj se o sami tehniki res ni veliko govorilo. Tudi Oddelek za oblikovanje na ALUO, jubilejnih 30 let so letos pospremili s pregledno razstavo, tega tehničnega vidika ni vključeval. Mogoče so bile zastopane druge grafične tehnike, litografija pa globoki tisk, a visoki tisk je čisto izvisel. Dejstvo pa je, da so mladi zaradi njegove velike prisotnosti na spletu začutili, da se tudi na tem področju nekaj dogaja. Zelo veliko izdelkov namreč nastane prav v tehniki visokega tiska, ne moreš mimo tega in jasno je, da reagiraš. Danes se mi dogaja, da zelo veliko študentov in diplomantov oblikovanja pride k meni, ker si želijo nečesa takega. S surfanjem po internetu dobijo zelo malo znanja, bolj gre za to, da vedo, kakšnega končnega učinka si želijo. In o tem vedno več debatiramo. V začetku jih vodim, usmerjam. Ker lahko učinek zelo optimiziramo. Tega včasih kdo ne ve in plača veliko za nekaj, kar sploh ne učinkuje. Ta tehnika je namreč dražja prav zaradi obilice ročnega dela in vseh predpriprav.

ALJ_9785

Povejva še kaj o tisku samem. O razliki med globokim in visokim, na primer.

Pravzaprav obstajajo tri najbolj osnovne tehnike tiska. Visoki tisk, globoki tisk in tisk s ploskve. Visoki tisk je najbolj prepoznaven po tisku s premičnimi črkami, vsak pa ga pozna tudi v bolj igrivi različici: kot tisk s krompirjevim žigom. Če v krompir vdolbemo neko podobico in jo namažemo z barvo, smo na visoki del tistega, kar smo izrezali, nanesli barvo in to podobo odtisnili. Pri globokem tisku je zadeva malo drugačna. Tam v kovinsko ploščo nekaj vrežemo s kakšnim močnim kovinskim predmetom. Vse to namažemo, tudi tisti del, ki smo ga vrezali. In potem vrhnji del plošče pobrišemo. Ostane barva v globokem delu, tisti brazdi. In potem s papirjem, ki smo ga malo navlažili, na to močno pritisnemo. Ker je papir vlažen in pod visokim pritiskom, ven iz globokega dela pobere barvo. V bistvu iz globokega dela naredimo vtis, zato se tak tisk imenuje globoki tisk, čeprav je rezultat relativno visok, papir pa dosti reliefen in ga pod prsti tudi zelo dobro začutimo.

Katera tehnika je danes najpogostejša?

Danes prevladujoča tehnika, ki jo najdemo praktično v vsem, kar nas obkroža, je t.i. offset tisk, pri katerem se s plošče, ki je čisto ravna, na gumijast val prenese motiv, ki ga bomo z valja odtisnili na papir. A odtisnili ga bomo le plosko, tu ne gre za tisk iz globine ali z višine. Če povzamem, globoki tisk je bolj umetniški, visoki tisk malenkost pozabljen, ploski tisk prevladujoč. Četrta tehnika pa je ta najnovejši, to je digitalni tisk.

Prejle, med predstavitvijo starih strojev, si omenil tudi slepi tisk.

Slepi tisk je le ena od vrst visokega tiska, rezultat pa je zelo reliefen in največkrat odtisnjen brez barve.

ALJ_9829

Kako pa je z barvami za visoki tisk, jih je težko dobiti? Kako zelo se je skozi leta spremenila njihova kemijska sestava?

Barve so na nek način šibka točka knjigotiska, ker teh skorajda ni oziroma je iz Slovenije do njih težje priti in še dražje so. Jaz uporabljam kar barve za offset, ampak v resnici se da z njimi kar fino delati. No, razen v tistih bolj robnih pogojih. Uporabljam jih predvsem zato, ker se skupaj z ostalo opremo – v mislih imam tisto opremo, ki jo grem dostikrat rešit pred kamionom, ki vozi na odpad – tam v regalih vedno najde še kakšna pločevinka rabljene barve, ki je še čisto uporabna. Teh imam zdaj že toliko, da smo za kakih 30 let najbrž kar založeni. Zelo zanimivo je, da velikokrat dobim tudi že namešane barve, včasih tudi s tem eksperimentiram. Mnogi studii v tujini so t.i. zeleni studii in zelo pazijo na izvor barv, te so načeloma izdelane na mineralni osnovi, torej iz nafte, sodobnejše pa tudi že na rastlinski osnovi.

TipoRenesansa je praktično edini za visoki tisk specializiran studio v Sloveniji. Glede na to, da je digitalizacija v polnem razmahu, pa gre najbrž za redkost tudi v svetovnem merilu?

V ZDA je kar nekaj takih studiev, okoli leta 1990 se jim je zgodil nekakšen revival. Tudi če jih je 15 ali 20, je to, ker govorimo o celem kontinentu, v resnici izjemno malo. Poleg tega delujejo na različnih nivojih. Imamo primer tiskarja, ki zbira opremo, ker se mu to zdi super, in potem še kaj odtisne, pri čemer mu gre osebno bolj za to, da pokaže svoje tiskarsko znanje in kako delujejo mašine, vizualni del pa ga ne zanima preveč. Po drugi strani obstajajo studii, ki imajo samo eno mašino, ostali material jih ne zanima in delajo izključno z računalnikom, s fotopolimernimi ploščami, za kar v resnici ne potrebujejo veliko znanja. Starejše mašine, kakršne imajo, namreč ne zahtevajo veliko priprav, fotopolimerna plošča pa je ready-made: vse si nastaviš in potem odtiskuješ. V tem primeru se sicer vedno ‘brendira’ oživljanje stare obrti, ampak prav na ta način se jih tega loteva zelo malo. Obstajajo pa tudi studii nekje vmes, ki sta jim pomembna oba omenjena vidika. Ta, da se poleg opreme ohranjajo prav vsi poklici, ki sodijo zraven, kar pomeni tudi bolj kompleksne izdelke. Ne le voščilnice, tudi vezane izdelke, na primer beležke in knjige, za katere je potrebnega več oblikovnega in izvedbenega znanja. Meni osebno so seveda takšni studii najbližji, ker so najbolj resnični.

Marko Drpić

In tudi ti imaš vsa ta znanja. Spomnim se tvoje pripovedi o tem, kako si se hodil k mojstrom učit in da si k enemu v zameno za kanister terana tedensko prihajal na posvetovanja: da si se naučil obvladati zaklopni stroj za visoki tisk, narejen v Heidelbergu leta 1950.

Takrat sem se s Krasa že vrnil v Ljubljano in našel mojstra, ki me je bil ob torkih pripravljen poučevati, kako ta stroj deluje. Pa sva se potem res zmenila kar za kantico terana. V resnici seveda ne vem, kako bi vse tiste ure in ure nasploh preštel, gre namreč za nenormalno količino dela, pa ne le mojega.

Torej so se vedno pojavljali ljudje, ki so ti pomagali.

Od samega začetka sem bil deležen velike pomoči. Še preden je Ljubljana postala Svetovna prestolnica knjige 2010, sem en stroj dobil z ALUO. Takrat pojma nisem imel, kako s takimi mašinami rokovati, že selitev je problem. Na hodniku akademije sem se praskal po bradi, kaj naj naredim, in k meni je pristopil študent, ki mi je ponudil pomoč, takoj za njim pa še pet do deset njegovih sošolcev. Približno tri mesece smo čistili dva stara predalnika za črke. Zgodili so se tudi hecni ekstremi. Ko sta prišla dva mlada študenta matematike, ravno takrat sta pisala doktorsko nalogo. Ker sta bila cele dneve za računalnikom, sta potrebovala premor. Pa sta prihajala sem in zlagala te črke. Se torej lotila tistega dela, ki ga nikoli ne bo konec. Sem je prihajal tudi Janez Demšar, tehnični urednik Nedeljskega dnevnika, po izobrazbi ročni stavec. »Takole, čez eno leto grem v pokoj, potem ti bom pa prišel malo pomagat.« Upokojil se je 31. decembra 2013, 3. januarja 2014 je že stal pred vrati. Del opreme mi je potem tako profesionalno uredil, da se držimo njegovega reda. In zdaj smo tudi že na točki, ko bi bilo fino, da bi kak tiskar bolj redno sem zahajal, ker sam namreč zaradi preobilice dela ne zmorem več vsega s stroji.

Kako pogost je bil sicer poklic ročnega stavca? Zdaj, ko se večina starih obrti umika sodobni tehnologiji, predstava o nekdanjih poklicih hitro bledi.

Tega ne vem natančno, ker se z zgodovino nikoli nisem tako zelo sistematično ukvarjal. Opazil pa sem naslednje. Čim se nekje javno izpostavim, se takoj najde kdo, ki je bil udeležen v procesu tiskanja kot ročni stavec, tiskar ali kaj tretjega. Ali pa nekoga takšnega pozna, lahko je bil to oče ali pa njegov stric. Osebno sem torej dobil vtis, da je bilo tega dela ogromno. Zato je toliko bolj grozno, da je danes te ljudi tako težko najti. Kljub temu, da so skozi leta postali mojstri, so zaradi ekonomske situacije postali tehnološki višek in če že niso bili vrženi iz služb, iz njih odšli z zelo grenkim priokusom. Včasih je takšnega človeka zelo težko ponovno motivirati za delo.

ALJ_9820

ALJ_9818

ALJ_9804

Se ti še dogaja, da kje v kakem skritem kotu naletiš na staro opremo?

Če kdo ve z kak skriti kot, kjer bi našel še kaj stare opreme, naj mi kar pove! Dokler so stare tiskarne obstajale, se je vedelo, kje je: tam je bila pač v uporabi, zasebnih tiskarn pa praktično ni bilo. Ko so tiskarne transformirali, se je oprema porazgubila. Večina je romala na odpad. Nekaj so je tedaj oziroma nekdaj zaposleni še rešili. Ampak kje jo zdaj najti! Kako naj vem, da ima nekdo v Slapu pri Vipavi v neki kleti cel regal s črkami? Te informacije prihajajo sporadično, dolgo časa nič, a potem pride takšna, da padeš dol. Devet od desetih zgodb pa se začne z: »Oooooo, kol’k’ smo mi tega ‘mel enkrat.« Ja, kam je pa šlo? »Le kam. Vrgli smo, saj ni bilo placa.« Še vedno se mi zdi prava čarovnija, kadar koli kaj najdem.

Eden projektov, ki si se ga lotil v zadnjem času, je tudi Festival črk.

Njegov namen je bil, da bi pojem visoki tisk na malo bolj populističen način razširil med ljudi, drugi del festivala pa je bil zelo strokoven. Kolega Tomata Koširja, ki se veliko ukvarja z nastajanjem črkovnih vrst, sem prosil, da bi kar v okviru tipoRenesanse, kakor zdaj imenujemo studio, organizirali mednarodne delavnice. Kar smo potem tudi storili, poleg Tomata so prišli še gostujoči mentorji. Velika zasluga gre tudi Petri Černe Oven, ki je študirala v Angliji in ima zelo veliko poznanstev med tujimi predavatelji. Zelo veliko obiska smo imeli, prvo leto okoli 2000 ljudi. Na delavnicah smo poučevali vse: od ročnega stavljenja do izdelave inicialk in ročnega šivanja, izdelave lesoreza in tako naprej do tiska. Prikazovali smo tudi s temi tehnikami povezane filme. Festival sem financiral sam, zato sem se prvo leto kar malo upehal. Upam, da ga leta 2015 spet obudimo.

TipoRenesansa

Kako še in ali pogosto tkeš vezi s tujino?

Več je možnih povezav. Ena je ta, da sem bil lani povabljen k ustanovitvi mednarodnega društva za promocijo visokega tiska v Dresdnu. Naš namen je torej promoviranje visokega tiska, s čimer bi na dolgi rok vzpostavili mrežo studiev oziroma tiskarn, ki še obstajajo. Da bi ljudje, ki jih to zanima, lahko zaokrožili. To društvo je v povojih in se bo še razvijalo. S tistimi, ki imajo afiniteto do oblikovanja, bi se bilo dobro povezati, mogoče organizirati kake umetniške rezidence in podobno. Potem so tu čisto osebne povezave s studii v Grazu, na Dunaju ali v Milanu. V slednjega vsako leto povabijo v goste kakih 10 letterpress mojstrov. Kak teden dni imajo delavnico in nato javnosti predstavijo, kar je na delavnici nastalo. In tisto je noro dobro! Ne vem pa, kdo jih financira; to že ni ravno poceni. Tudi mene počasi že kam vabijo. Obstaja možnost, da bi odšel predavat v ZDA. Tam se jim zdi zgodba o mojem studiu, kako sem ga praktično iz nič zgradil, neverjetna.

Tudi meni se zdi fascinantno, kako dolgo si bil za vse sam in koliko znanj si skozi leta pridobil!

Saj po svoje je res tako. Eno je, da poznaš vso teorijo. Drugo pa, da sem jo prenesel v prakso. In potem prakso tudi preseči … Z eksperimenti. Tehničnimi pa s papirjem in z vezavami ter s kombinacijo vsega tega. V tem je največji čar. Še večja čarovnija pa je, kako si organizirati čas, da ga lahko čim več preživiš ob strojih.

Je delo s stroji predvidljivo in zato umirjeno ali je nepredvidljivo, ko moraš, da bi ugodil naročnikom, uloviti vse časovne roke?

V resnici je to en velik kaos. No, mojstri pravijo, da moraš zen prakticirati prav v vsakodnevnem življenju, ki je kaotično. Sploh zdaj. Podvržen sem enakim ritmom kot veljajo v drugih okoljih: naročila prihajajo prepozno. Časa je premalo, da bi izvêdel celoten proces od oblikovanja do izvedbe. Včasih že papir potuje dalj časa, kot ga imam jaz na voljo za izvedbo naročila. Določene vrste papirja zato naročam na zalogo; kar pa je tam v predalu, dokler ga spet ne uporabim, mrtev kapital. Ne glede na to, da gre za stare tehnike, se stvari hitro odvijajo. Včasih nas omejuje čas sušenja barve, ki je lahko zelo dolgotrajen. Sušenje je toliko bolj pomemben dejavnik, ko gre za več barv in kadar so površine, ki jih tiskamo, velike. Počasi se sušijo tudi takrat, ko uporabljamo določene barve: na primer modra, pa tudi črna se zelo počasi suši. Za vsako tako barvo moramo čez noč počakati. Te noči pa dostikrat nimamo.

Približno kako dolgo traja tisk ene knjige; romana, na primer?

To je zelo dolg proces, nekoč je bil seveda toliko daljši. Kopica ciklov se je morala odvrteti do konca in v večjih tiskarnah, kakršna je bila Ljudska pravica, so bile te faze porazdeljene v več nadstropij.

TipoRenesansa

Kolikor vem, si prišel na idejo, da bi z Zlatkom Kaučičem priredil koncert za tiskarski stroj za visoki tisk in njegova tolkala.

Rad imam eksperimente. Opreme, ki jo imam, tako ne bi uporabljal izključno za to, čemur je namenjena. Večji stroji so zelo kompleksni in proizvajajo tako zelo nenavadne zvoke, da sem na neki točki res pomislil, da bi se s kakim tolkalcem povezal. In Zlatko je idealen primer tolkalca, ki tudi rad eksperimentira, tako da bo mogoče res kdaj prišlo tudi do kakšnega koncerta za Heidelberg in Zlatka Kaučiča.

Ogromno črk naj bi potovalo po Jadranu. Ker so majhne, jih je laže pretopiti kot, denimo, svinčene pipe, in ker so dobro topljive, so marsikje uporabljene kot balast za jadrnice. Teh nenavadnih zgodb, povezanih s črkami, je najbrž še veliko?

Leseni regali za črke so običajno sestavljeni iz enega širšega in enega ožjega elementa. Mojstri so mi povedali, da so ga včasih tako odprli, da so na širši del naslonili glavo in na njem tudi zaspali. Ne vem sicer, koliko so imeli časa za spanje, a sliši se zelo verjetno in to je že ena od takih zgodb. Slišim tudi, da so si pri zlaganju črk nekateri radi ponagajali, zelo malo je namreč treba, da pri že urejenih stavkih, ki so bili združeni v formo, narediš veliko škodo.

Tiskaš – zase in za druge, izobražuješ … Kaj vse še počneš in bi rad počel?

Ker je to edini studio za visoki tisk v Sloveniji, precej delam tudi za druge: samostojne oblikovalce, agencije. Tretja stvar je poučevanje. Upam, da bo tega vedno več. Poti so nekako že odprte, odzivi dobri in upam, da bodo še prihajali. Predvsem imam na tem mestu v mislih osnovne in srednje šole ter akademije, kjer nekatera izobraževanja že tečejo, tudi v vrtcih. Želim si, da bi iz šol redno prihajali; ne da enkrat pride en razred, potem pa nič več. Otroci namreč lahko zares veliko odnesejo od tega.

Tvoje predavanje je zanimivo že zato, ker je zelo multidisciplinarno. Si mislim, da že to marsikoga pritegne.

Ne gre le za tehnike, tudi za vizualni del gre in za samo vzdušje na delavnicah. Na akademskem nivoju pa je to sploh en tak čudovito kreativen proces. Da ne ogovorim o delavnicah za izven, za katere je tudi dosti povpraševanja. Na njih izdelujemo vizitke in plakate, šivamo knjige, mešamo barve, ustvarjamo tipografske abstrakcije.

Večja dilema pa nastane pri vprašanju: kam z vso opremo?

Snežna kepa se je sprožila in ljudje že vedo, kaj vse se tukaj dogaja. Dobivam informacije, če kje odkrijejo staro opremo in kaj z njo narediti. Jaz je imam že tako veliko, da je nimam več kje hraniti. Poleg vseh naštetih aktivnosti je tudi težko najti čas za restavriranje in ponovni zagon. In kaj naj zdaj z njo? Dostikrat me kdo pokliče in me postavi pred dejstvo: pridi zdajle ali pa jo zavržemo. Seveda ne morem rešiti vse opreme, za katero izvem. Ampak mogoče bodo čez čas še drugi ljudje krenili v isto smer in se bo to počasi porazdelilo, a ohranilo.

Deluješ torej na skupno štirih področjih.

In seveda ne zmorem več vsega sam. V prvi vrsti si želim, da bi imel vedno več časa in bi lahko čim več oblikoval, izdeloval lastne izdelke in jih prodajal. Ostale tri dejavnosti pa bi rad čim prej nekomu prepustil; kaki manjši ekipi.

ALJ_9824

ALJ_9798

Tvoji izdelki so se letos znašli tudi v prostorih POP-UP doma.

To je res super, skupaj s projektom so namreč zaokrožili po Sloveniji ter odpotovali še v Benetke, Milano in na Dunaj. Lepo je, da so našli mesto med ostalimi izdelki tako 2D kot tudi 3D sodobnega oblikovanja. V sklopu POP-UP Jadran, ki je bil dva meseca odprt v Piranu, sem minulo poletje poleg razstave izdelkov organiziral tudi delavnice klesanja črk v kamen.

ALJ_9812

Marko Drpić

TipoRenesansa je pred dobrim mesecem dni zaživela na novi lokaciji na Bregu ob Ljubljanici. Kaj je še novega?

Od Mestne občine Ljubljana smo dobili dodaten prostor, ki omogoča tudi javna vodstva in razstave, v njem pa lahko ločeno od delavnice še poučujem. Kar pomeni, da imam lahko, tako kot v tem hipu, popolnoma razsuto mizo, pa je to čisto v redu. No, do četrtka, ko bo tu spet 60 otrok. Velika pridobitev pa je znotraj studia trgovinica, v kateri lahko pokažemo svoje izdelke, ne da bi bili vezani na druge trgovine, kjer nas ubija marža. Rad bi, da ta trgovinica postane točka, na katero se gre po dobro tiskovino. Ker mi veliko ljudi pove, da nikjer ne morejo kupiti kakovostnega papirja ali dobre škatlice, bomo počasi začeli prodajati tudi papir. Studio lahko veliko bolj integrira vse, kar počnemo. Poleg ostalega dela, ki ga opravljamo in je povezano s sodobnimi tiskarskimi tehnikami, tudi z elektronskim okoljem.

TipoRenesansa

Uradno odprtje studia tipoRenesansa bo v petek, 21. novembra 2014, ob 18. uri. V soboto, 22. novembra, bodo dopoldne potekale delavnice za otroke, popoldne za odrasle; enako bo tudi v nedeljo, 23. novembra. Obiskovalci boste na teh delavnicah lahko izdelali novoletne voščilnice in okraske.

Fotografije: Alja Herlah
Intervju: Kaja Kokot Žanič

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *